Faze usvojitve dinamičnega ravnotežja
Do četrtega leta se morajo otroci naučiti usmerjati svoje telo v določeni smeri, da bi postopoma zožali prostor potreben za gibanje, ko premikajo stopala eno ob drugem. Pri štirih letih lahko otroci hodijo tako, da postavljajo eno stopalo pred drugega na gredi, ki je široka za eno in pol stopalo.
Pri šestih letih lahko otroci hodijo s postavljanjem stopal enega pred drugega, od pete proti prstom, na podlogi, ki je široka vsaj za širino njihovih stopal.
Psihomotorični razvoj
Otrokov psihomotorični razvoj temelji na genetiki, motoričnih veščinah in psihologiji. Izdelek lahko vpliva na otrokov psihomotorični razvoj, če podpira njegove motorične veščine. Vključujejo več komponent: mapiranje telesa, dinamično koordinacijo, ravnotežje, koordinacijo rok in oči, fine motorične veščine ter časovno in prostorsko strukturiranje.
Deli telesa
Mapiranje telesa je otrokova predstava lastnega telesa, ki jim omogoča, da izpopolnijo kontrolo nad gibanjem, dojemajo lastno telo in splošno pridobijo zavedanje samega sebe. Temelji na občutkih in dejanjih ("čutim telo, telo je aktivno"), preden se predstavijo in opišejo ("predstavljeno telo", opis osebe). Bolj je aktiven otrok, bolj je izpopolnjeno mapiranje telesa in bolje se lahko giblje.
Očesno-motorična koordinacija
Očesno-motorična koordinacija vključuje dejanja, ki obsegajo ciljanje s celim telesom ali le delom telesa: najmlajši otroci sledijo poti, nato ciljajo najprej na večje predmete in tarče, z rokami, stopali, nato pa pridobivajo na natančnosti, dokler ne dosežejo fine kontrole s posameznimi prsti: igrajo klavir, nizajo kroglice na nit, pišejo.
Časovno-prostorsko strukturiranje
Časovno-prostorsko strukturiranje vključuje vse, kar se nanaša na položaj otroka v času (prej/potem, ritmične aktivnosti, dan/noč, letni čas itd.) in prostoru (spredaj/zadaj, zgoraj/spodaj, levo/desno itd.).